Ideja, da se za zaključek sezone ŠKT društva Levpa podamo na 3-dnevni izlet po Bosni in Hercegovini je sprva naletela na mnogo kritik: da je predaleč, da je preveč vožnje, da je ta izlet prenaporen... Po premisleku, kaj kdo zmore, smo pohiteli s prijavami, kajti avtobus za 50 oseb se je kar hitro napolnil. No, naj kar v uvodu povem, da smo vsi preživeli, da smo uživali v spoznavanju novih krajev in ljudi, čeprav nam vreme ni bilo ravno naklonjeno, da je bilo druženje prijetno, skratka preživeli smo čudovit vikend v sosednji Hrvaški ter Bosni in Hercegovini.

 

Petek, 24. september 2004
Zame najnapornejši dan. Zbrali smo se ob 00.30 uri pred "skladiščem" v Levpi, oboroženi s potovalkami, nahrbtniki, fotoaparati, "srčnimi stekelci" ter z obilico dobre volje. Da vožnja ne bi bila preveč naporna, je poskrbelo podjetje Avrigo, ki nam je za potovanje priskrbelo nov avtobus. In smo šli..... skozi Novo Gorico, mimo Ljubljane in Zagreba ter skozi Slavonski brod in Zenico v Sarajevo. Na poti smo imeli kaj videti, posledice vojne so bile opazne prav povsod, na stotine požganih in prerešetanih hiš, tu je bilo na milijone izstrelkov. Zanimivo je bilo opazovati džamije, ki jih je v tem območju vse polno, še posebej pa so se "namnožile" po vojni.

V glavnem mestu Bosne in Hercegovine nas je pričakal lokalni vodič in nas popeljal na ogled Gazi Husrefbegove džamije, mestne hiše, stare pravoslavne cerkve, Principov most in staro mestno jedro Baščaršije. Vojna je v Sarajevu pustila velik pečat, na žalost pa se v glavah ljudi ni bistveno spremenilo. Medsebojnega sovraštva ne vidiš, ga pa čutiš. Menda obstaja globoko v ozadju vsakdanjih medsebojnih odnosov. Sprehodili smo se po Baščaršiji, ki je ostala nespremenjena, polna golobov, čevabdžinic in burekdžinic, nič alkohola in ogromno spominkov.

Po namestitvi v hotelu Saraj in večerji smo se (tisti ne preveč utrujeni) podali na nočni ogled Sarajeva, v kar sodi tudi obisk diskoteke.

 

Sobota, 25. september 2004
" Joj, kaj mi je tega treba bilo", najprej pomislim, ko me ob 7. uri zbudi bujenje recepcije hotela. Na hitro se sestavim skupaj, spakiram garderobo, se ne preveč dobre volje odpravim na zajtrk in ob 8. uri že sedim na avtobusu za Mostar. Prva postaja Jablanica. Tu smo si ogledali znameniti most, ki so ga med II. svetovno vojno porušili. Nadalje smo se spuščali po dolini Neretve, ki me je spominjala na Soško dolino in soški biser Sočo do zgodovinskega mesta Mostar. Ogledali smo si stari (muslimanski) del mesta in obnovljeni stari most - prizorišče znamenitih mostarskih skokov. Nadaljevali smo pot v Medjugorje - znano romarsko središce, kjer se vidcem od leta 1981 prikazuje Marija. Večer smo si zopet sami popestrili.

Nedelja, 26. september 2004
Po zajtrku (zopet prezgodaj) smo pot nadaljevali skozi Ljubuški in Omiš ter se pod planinskim masivom Biokovo spuščali do Makarske riviere ter prispeli v Split, mesto in pristanišče v Srednji Dalmaciji. Ogledali smo si najbolj znano Diklecijanovo palačo, ki je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine: Peristil, cerkev sv. Duje ter krstilnico in spomenik Grgurju Ninskemu. Še marsikaj bi se dalo videti v tem drugem največjem mestu na Hrvaškem, toda čakala nas je še dolga pot domov, zato se nismo dali motiti. Pravzaprav ja, v treh dneh, kolikor smo jih preživeli v naši bivši Jugi, nismo bili deležni tistega pravega oddojka, ki se ponavadi vrti ob cesti in vabi mimoidoče. Zadovoljiti smo se morali z vsem ostalim, le "kralja živali" ni in ni bilo.


Zaključek
Preživeli smo tri čudovite dneve, polne zabave, druženja, spoznavanja novih krajev in ljudi ter njihovih običajev. In čeprav utrujeni, razboleli od sedenja ter neprespani, smo si bili enotni: splačalo se je. Vse nevšečnosti so že pozabljene, ostali so prijetni spomini v glavah in v foto albumu.

Utrinki: